V glasbenem popotovanju skupaj s poslušalci ustvarjava in predstavljava čaroben svet ljudskih pesmi naših dedov in babic. Pojeva ljudske pesmi iz naših krajev, in jih spremljava na instrumente iz raznih dežel. Od afriških (kalimba, gongoma, n'goni, balafon, bendir, kalabaši - buče na vodi…), prek avstralskega didgeridooja, indijskih instrumentov (sarangi, tampura, khamak …) do slovanskih (koncovka, bisernica in srednjeveško glasbilo hurdy gurdy) pa tudi slovenskih (lončeni bas, okarina in drumlja).
Uporabljava tudi različna zvočila (zvončki, raglja, majhne činele, ropotulje, preproste piščali, doma izdelani kazuji in duholovci ter litofon iz marmornih plošč…), ki poslušalce neposredno, s prvoosebno izkušnjo, vključujejo v glasbeno ustvarjanje.
Nastopajoča spodbujava zavest medkulturnega dialoga in prispevava k ohranjanju kulturne dediščine.
Mateja se je ljudskih pesmi naučila preko ustnega izročila, brskanja po arhivskih posnetkih in študija etnologije in kulturne antropologije, Samo pa je glasbila povečini nabral na potovanjih v tuje kraje in jih glasbeno spoznal kot samouk. Nekatere pesmi otroci nemara že poznajo (Marko skače, Lepa Anka, Čuk se je oženil), vendar jih v zvočni preobleki zlahka uzrejo kot sveže in na novo odkrite.
Zanimiv je na primer preplet slovenske ljudske pesmi Izidor ovčice pasel, z indijskima instrumentoma sarangi in tanpuro.
Ni komentarjev:
Objavite komentar