V Medani je bilo prav medeno lepo!

Letošnjega avgusta sva svojo delavnico popeljala na Kras, kjer smo skupaj z otroki - obiskovalci Festivala Sanje - prečesali ves svet z najinimi inštrumenti in zvočili, s pesmijo pa vse slovenske pokrajine: od Porabja, čez osredje, do Rezije. In prav tako od gori do doli in vse povprek dežele skupnega jezika in tako različnih narečij.

V najinih boršah vsekakor ni manjkal hurdy gurdy:

niti gongoma:














in indijski sarangi ter kalimbe. Take in drugačne:

 

Blagozvočen iz starega bojlerja doma narejen instrument:

 

 Iz najine borše pa je priskakljalo ali se kako drugače prikotrcljalo obilo vriskov, smeha in židane volje!

Avtorica vseh fotografij je Manca Čujež.

Foto utrinki

Na obisku v Centru Zarja

V letošnjem letu smo skupaj s prijateljem Borutom obiskali Center za osebe s pridobljeno možgansko poškodbo Zarja.
Druženje je bilo osrečujoče in z veseljem še kdaj prideva.

Utrinke si lahko ogledate na http://www.center-zarja.si/index.php?option=com_content&view=article&id=129&Itemid=136

Slovenske ljudske pesmi pospremljene z zvočili in glasbili sveta (program za otroke in mlade po srcu)

V glasbenem popotovanju skupaj s poslušalci ustvarjava in predstavljava čaroben svet ljudskih pesmi naših dedov in babic. Pojeva ljudske pesmi iz naših krajev, in jih spremljava na instrumente iz raznih dežel. Od afriških (kalimba, gongoma, n'goni, balafon, bendir, kalabaši - buče na vodi…), prek avstralskega didgeridooja, indijskih instrumentov (sarangi, tampura, khamak …) do slovanskih (koncovka, bisernica in srednjeveško glasbilo hurdy gurdy) pa tudi slovenskih (lončeni bas, okarina in drumlja).

Uporabljava  tudi različna zvočila (zvončki, raglja, majhne činele, ropotulje, preproste piščali, doma izdelani kazuji in duholovci ter litofon iz marmornih plošč…), ki poslušalce neposredno, s prvoosebno izkušnjo, vključujejo v glasbeno ustvarjanje.

                                                                 Foto: Manca Čujež

Nastopajoča spodbujava zavest medkulturnega dialoga in prispevava k ohranjanju kulturne dediščine.

Mateja se je ljudskih pesmi naučila preko ustnega izročila, brskanja po arhivskih posnetkih in študija etnologije in kulturne antropologije, Samo pa je glasbila povečini nabral na potovanjih v tuje kraje in jih glasbeno spoznal kot samouk. Nekatere pesmi otroci nemara že poznajo (Marko skače, Lepa Anka, Čuk se je oženil), vendar jih v zvočni preobleki zlahka uzrejo kot sveže in na novo odkrite.

Zanimiv je na primer preplet slovenske ljudske pesmi Izidor ovčice pasel, z indijskima instrumentoma sarangi in tanpuro.

Program je v prvi vrsti namenjen otrokom in šolarjem, z veliko hvaležnostjo pa je bil sprejet že v domovih za ostarele, v rehabilitacijskem centru, v knjižnici in na različnih prireditvah in proslavah.